Comme si comme ça #14

Zadnje čase sploh nivam več idej o čem naj pišem. Kot zgleda se mi ni nič takega pripetilo; no saj se mi ni moglo, saj sem polno zaposlen z učenjem.
Kljub rednim izpitom, ki jih imam tako večinoma individualno, kar mi ustreza 100%, saj kateremu se pa potem da učit maja in junija; no tle se bom tud jst mogu za “redne” izpite, sem se še spovnu da bom šel izboljševat oceno iz latinščine. Se mi zdi, da ta 6ka nekako kvari povprečje, ki pa je sedaj že nad 8. Tko da imam sedaj na isti dan, najprej kolokvij iz latinščine II in nato izboljševanje iz Latinščine I. Ni ga lepšega kot imeti popolni latinski teden in na koncu še vikend, ko se ti dobesedno že blede od vseh paradigm in bo na koncu nastala prava blamaža. To sem pa jst, ki še z malim nisem zadovoljen, kaj šele z velikim. :lol:
Odločil sem se. V prejšnji objavi sem rekel, da ne bom šel opravljat mednarodnega izpita iz francoščine oz. Diplome d’etudes en langue français (DELF B1), a sem si na koncu vendarle premislil. Izpit je že meseca aprila, no naslednji mesec, kar mi tudi zelo ustreza; hvala bogu, da so prestavili te izpite za en mesec nazaj, saj ga zagotovo ne bi šel opravljat v maju, ko se bo začel veseli mesec učenja za zajebane izpite v juniju. V sredo sem bil na Francoskem inštitutu Charles Nodier v Ljubljani, v knjižnici, kjer sem se učil latinščino. Knjižnica je bolj ali manj samevala, v prostoru, kjer imajo tudi dvd-je sem bil praktično samo jaz. Čez nekaj časa je vstopila profesorca oz. predstavnica tega inštituta in me je vprašala, če bom opravljal izpit. “Bien sur, je le passerai au mois d’avril.” “C’est bien, alors, lundi tu peux t’inscrire, monsieur? Comment tu t’appelles?” “Marko.” “Aaa Marko. D’accord. J’ai oublié, parce qu’il y a longtemps quand nous avons rencontré.” Škoda je samo to, da so jih nekoliko podražili, a so še vedno cenejši kot pa izpiti iz angleščine na British Councilu. Izpit pa sploh ni težek. No vsaj zame, ker imam že predznanje iz gimnazije. Le kaj bi brez francoščine…

Parkinsonova bolezen

Parkinsonova bolezen je degenerativna bolezen bazalnih ganglijev v osrednjem živčevju, ki nastane zaradi propada dopaminskih receptorjev in se kaže v upočasnjeni gibljivosti (bradikineziji), mišični rigidnosti in značilnem ritmičnem tremorju. Pri močno napredovani bolezni pride do popolne nezmožnosti gibanja (akinezije). Kot sekundarni simptomi se pojavijo tudi motnje v čustvovanju in zaznavanju.

Primarni simptomi so posledica zmanjšane stimulacije možganske skorje iz bazalnih ganglijev. Vzrok je pomanjkanje živčnega prenašalca dopamina; njegova koncentracija je znižana zlasti v striatumu. Parkinsonova bolezen je kronična in napredujoča bolezen.

V večini primerov pravega vzroka bolezni ne poznamo. Redkeje pa lahko določimo vzrok, na primer genetsko mutacijo, poškodbo možganov ali vpliv toksičnih snovi - tedaj govorimo o parkinsonizmu.

Pogostnost

Najpogosteje zbolijo ljudje po 60. letu starosti, moški pogosteje kot ženske. Za Parkinsonovo boleznijo zboli že okoli 1,5-2 % ljudi, starejših od 80 let, medtem ko je pri mlajših od 40 let bolezen zelo redka (v starostni skupini 40-44 let je prizadet povprečno en posameznik od 10.000).

Zdravljenje

Prvo zdravilo, ki se je uspešno uporabljalo pri blaženju simptomov Parkinsonove bolezni, je bil atropin. Atropin je alkaloid iz volčje češnje, ki deluje kotantagonist na acetilholinskih receptorjih. Pri tej bolezni namreč zaradi pomanjkanja dopamina prevlada učinek acetilholinskega sistema in z zaviranjem le-tega se zmanjšajo simptomi.

Najpogosteje se uporablja levodopa, ki je prekurzor dopamina. Samega dopamina ne moremo uporabiti, ker ne prehaja krvo-možganske pregrade. Po prestopu krvno-možganske pregrade se levodopa v osrednjem živčevju z encimom dekarboksilazo pretvori v dopamin. Običajno se v kombinaciji z levodopo daje še zaviralec dekarboksilaze (na primer karbidopa) - slednji preprečuje pretvorbo levodope v dopamin izven osrednjega živčevja, sam pa ne prehaja v osrednje živčevje in tam zato ne moti biotransformavije levodope v dopamin. Poleg levodope se v terapiji uporabljajo tudi drugi agonistidopamina, na primer bromokriptin.

V zdravljenju se uporabljajo tudi zaviralci katehol-O-metiltransferaze, ki zavirajo razgradnjo dopamina.

Med nemedikamentne načine zdravljenja spada stimuliranje nevronov z implantiranimi elektrodami.